Pravo veselje je dobrina, ki jo v današnjem svetu pogrešajo mnogi. Človek bi pričakoval, da se pravo veselje nahaja v bogastvu, lepoti, uspehu, slavi ali moči. Vendar vedno znova srečujemo ljudi, ki imajo sicer vse to, nimajo pa nobenega veselja. Tu in tam lahko celo slišimo ali preberemo, kako se ta ali oni zvezdnik zdravi zaradi depresije. Pravo veselje pa boste zagotovo srečali, če boste potrkali na vrata Ljubice Zakovšek, nekdanje voditeljica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Njeni življenjski zgodbi ste lahko prisluhnili 15. aprila 2019 v intervjuju na televiziji Exodus. Na tem mestu navajamo intervju tudi v pisni obliki. V njem boste našli recept, kako biti in ostati vesel človek.
Ljubica, za začetek bi te prosil, da nam na kratko opišeš, od kod prihajaš.
Luč sveta sem zagledala v prejšnjem stoletju, in sicer leta 1954. Rodila sem se v Ljubljani in do petnajstega leta sem živela v Rožni dolini. Potem sem se preselila v Domžale in sedaj ponovno živim v Ljubljani.
Kako je prišlo do tega, da si pristala na invalidskem vozičku?
To se je zgodilo leta 1975. Bila je deževna sobota, močno je deževalo. Z družino – očetom, mamo in staro mamo – smo se z avtomobilom peljali proti Gorici. Šli smo čez prelaz Col, kjer pa se je nekaj dni pred tem polilo olje. Ker je deževalo, je bila cesta zelo spolzka. Kljub zelo majhni hitrosti je očeta zaneslo z levega ovinka naravnost v prepad, 75 metrov globoko. Jaz sem padla iz avtomobila ob drugem preobratu. Z vratom sem udarila v prag avtomobila. Nezavestna sem obležala na tleh, vendar sem zaradi močnega deževja hitro prišla k zavesti. Spomnim se še, da me je mami spraševala, če me kaj boli. Začuda me ni bolelo nič. Vedela pa sem, da imam zlomljeno hrbtenico. Ker namreč nisem mogla narediti nobenega giba, je bil to zame znak, da je nekaj hudo narobe. Ostali niso bili huje poškodovani. Oče je imel pretres možganov, stara mama se je močno udarila, mami pa je imela zlom desnega zapestja.
Kako je potekala tvoja rehabilitacija?
V ljubljanskem kliničnem centru se je moj operater odločil, da me bo operiral brez kakšnih posebnih pregledov, saj je bil mnenja, da bom umrla takoj ali pa na operacijski mizi. Morda so si celo mislili, da bodo s tem, ko me ne bodo pregledali, prihranili nekaj denarja. Ampak kljub vsemu sem preživela. V Univerzitetnem kliničnem centru sem ostala dva meseca, potem pa so me sprejeli v Soči, kjer sem bila skoraj leto dni. Tam so se na vse možne načine trudili, da bi postala čim bolj samostojna in na koncu so me res odpustili v dobri psihofizični kondiciji. Ampak prava rehabilitacija se je začela šele doma.
Kako si doživljala vse te nepričakovane spremembe?
Ker sem bila mlado dekle, sem se spraševala, kaj me čaka. Ko sem ležala v ljubljanskem kliničnem centru, sem večkrat slišala medicinske sestre, ki so se med seboj pogovarjale o meni. Pogovarjale so se o tem, kako so moji starši ubogi. Ni mi šlo v glavo, zakaj so ubogi moji starši, saj sem vendar poškodovana jaz. Mami je ležala eno nadstropje pod menoj. Iz dneva v dan pa mi je vedno bolj postajalo jasno, zakaj so sestre tako govorile. Ne samo zato, ker sem bila edinka, ampak predvsem zato, ker je moj operater staršem rekel, da bodo lahko zelo veseli, če bom zmogla obrniti vsaj list papirja v knjigi. No, zdaj to lahko naredim in še mnogo več.
Kako je ta dogodek zarezal v tvoje življenje?
V bolnišnico sem prišla kot mlado dekle, polno upov in načrtov. Razmišljala sem celo o tem, da bi šla študirat. Prej sem namreč končala srednjo tehnično šolo za kemijo in bila že 9 mesecev v službi. Vsega skupaj imam natanko 2 leti, 9 mesecev in 16 dni delovne dobe. Sem upokojena pod posebnimi pogoji. Da nadaljujem … V Soči sem bila nemočno dekle na invalidskem vozičku, ki je upalo, da se bo zlom v mavcu pozdravil, kot se na primer pozdravi zlom roke ali noge. Realnost pa je bila povsem drugačna. Kar naenkrat se nisem več ukvarjala z željami, ampak zgolj z realnostjo, da sem postala v trenutku odvisna od vseh drugih ljudi.
Kdo pa ti je bil glavna opora v teh kriznih časih?
Več ali manj me je v tej dobi spremljal moj oče. Mamica je namreč umrla dva meseca po naši prometni nesreči, ker je že prej sedem let bolehala za rakom. In tako sva ostala z očetom sama. On je vestno, vsak večer po službi, prihajal k meni na obisk, na koncu pa me je tudi vzel domov. Dal mi je dom, za kar sem mu neizmerno hvaležna. V sebi je imel toliko poguma in ljubezni do svoje hčere, da se je daroval zame in da sem lahko ostala doma. S sosedom sta ob stopnicah postavila dvigalo, tako da sem lahko samostojno hodila iz hiše na dvorišče in nazaj. Oče se je sicer čez dve leti ponovno poročil, pri čemer moram poudariti, da je njegova nova žena vrsto let ljubeznivo skrbela zame in mi je bila kot druga mama. Dobila sem tudi polbrata, s katerim se še vedno dobro razumem.
Kako pa je ta nesreča in invalidnost vplivala na tvoj odnos z Bogom?
Izhajam iz povprečne krščanske družine. Prejela sem vse zakramente, nisem pa redno hodila k sv. maši. Tudi v Domžalah kakšne posebne pozornosti od domačega župnika nisem bila deležna. V sosednji župniji Ihan pa je bil takrat župnik g. Jože Hauptman, ki me je velikokrat obiskal. Veliko sva se pogovarjala, tudi o veri. Takrat sem bila še prepričana, da mi je Gospod naredil veliko krivico. Zakaj? Zato, ker se je zgodilo, kar se je. Namreč, da sem postala invalidka. Ampak to v mojih mislih ni bilo najhujše. Zdelo se mi je, da me je Bog najbolj prizadel s tem, da mi je vzel mamo ravno v trenutku, ko sem jo najbolj potrebovala.
To je bilo torej neke vrste krizno dno, vsaj kar se vere tiče.
Da. Vendar pa sem nepričakovano doživela miselni preobrat. Nekoč mi je namreč g. Jože predlagal, da me odpelje na Brezje. Kar nekaj časa me je nagovarjal, naj se odločim za to romanje. Ker je bil vztrajen, je dosegel svoj namen. Odpeljala sva se na Brezje. Po nekaj letih sem se tako ponovno pojavila v cerkvi. Takrat nisem občutila nič posebnega, čeprav me je popeljal tja pred Marijin oltar. V sebi sem se počutila tako prazno. Marija mi ni povedala ničesar. Ampak po nekaj dneh ali mesecih mi je bilo dano spoznati mnogo sobratov in sosester v trpljenju. Srečanje z njimi je bila še ena pomembna prelomnica v mojem življenju.
Koga konkretno imaš v mislih?
Spoznala sem Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Zame je bilo to gibanje povsem neznano. Bila sem tudi presenečena, da je v gibanju toliko bolnikov in invalidov ter obenem tudi toliko zdravih mladih ljudi, ki so nam bili pripravljeni pomagati na tak ali drugačen način. V Bratstvu sem spoznala tudi Marijino sestro, sestro Mihelangelo, s katero sva potem vrsto leto sodelovali. Bili sva prijateljici, skupaj sva doživeli marsikaj težkega, lepega in preživeli.
Kateri dogodki v Bratstvu pa so v tebi zdramili željo po Bogu?
Prvi tak dogodek je bilo romanje v Rim leta 1977, kjer smo se srečali s papežem Pavlom VI. Tam smo bili deležni njegove posebne naklonjenosti, in sicer tudi tako, da smo v spomin dobili medaljonček, ki me spremlja še danes. Večkrat ga pogledam, ker mi je papež Pavel VI. zelo ljub. To je bil tudi prvi rahel trenutek vznemirljivega srečanja z Bogom. Ni pa bil edini. Ponovil se je naslednje leto, ko smo poromali v Lurd. To je bila še ena velika izkušnja. Tukaj me je nagovarjala predvsem množica vernih ljudi, ki so zaupali v Marijo in v Božjo pomoč. To se mi je zdelo res nekaj posebnega. Ko sem bila pri votlini, kjer smo se lahko dotaknili skale pod Marijo, me je preveval nepozabni občutek, ki me spremlja še danes. To sta dva dogodka, ki sta me močno zdramila. Kar veliko vlogo na moji poti proti veri je imel tudi takratni duhovni asistent Bratstva, lazarist Jože Zupančič. Med nami je bil kot sodelavec, hkrati pa nas je njegova beseda tudi nagovarjala. Njegove besede so v meni počasi in vztrajno dozorevale in na koncu sem ugotovila, da je ravno to tisto, kar mi je manjkalo v mojem vsakdanu.
In potem je prišlo tako daleč, da so te celo izvolili za voditeljico Bratstva.
Da, to je bilo leta 1988. Gibanje je bilo brez voditelja in prosili so me, če bi prevzela vodenje Bratstva vsaj za nekaj časa. To “začasno” vodenje je potem trajalo kar dvaindvajset let. To je bila v mojem življenju vsekakor pika na i. Biti voditelj Bratstva v očeh marsikoga ni nobena velika stvar, meni pa je to pomenilo zelo veliko. Tu sem spoznala mnogo bolnikov in invalidov, ki so mi bili tako ali drugače podobni. Spoznala sem tudi veliko mladih ljudi, ki so nam kadar koli priskočili na pomoč. In končno sem spoznala tudi veliko duhovnikov in škofov.
Ti je kakšno od teh poznanstev ostalo še posebej v spominu?
Nepozabno je poznanstvo z g. nadškofom Alojzijem Šuštarjem. On je oseba, ki mi je še danes draga. Spomnim se, kako je bilo, ko sem morala prvič k njemu na obisk. Mislila sem, da se mi bo podrl svet, ker sem se tega srečanja tako bala. A ko mi je na koncu stisnil roko in mi namenil par besed, sem ugotovila, da je gospod nadškof povsem običajen človek, takšen kot jaz. Nato sva se srečevala vsako leto, ko smo mu člani Bratstva hodili voščit praznike, na koncu v Zavod sv. Stanislava, kjer je preživljal zadnji del svojega življenja. Nepozabno je to, da je navkljub svoji bolezni in nemoči vedel, kdo smo. Poznal nas je in nam vedno povedal kakšno spodbudno besedo.
Katere so še druge stvari v Bratstvu, ki so te in te še vedno nagovarjajo?
V Bratstvu me najbolj nagovarja molitvena povezanost, ki je v našem gibanju zapisana celo v statut. Nagovarjajo me tudi obiski, ki bolnikom in invalidom veliko pomenijo. V mojem času smo vsake dve leti imeli razstavo ročnih del, kjer smo pokazali, kaj bolniki in invalidi kljub svojim pomanjkljivostim in nemoči zmoremo. Potem je tu revija Prijatelj, ki je med nami vezni člen, in v kateri vedno najdemo nekaj lepega, spodbudnega, nekaj, kar nam je pisano na kožo. Potem je tu še oddaja Vstani in hodi na Radiu Ognjišče ter duhovne vaje, ki so meni in drugim voditeljem ostalih področij v Sloveniji vedno veliko pomenile. Tudi dopisovanje je vezni člen, saj se vsak zelo razveseli vsakega pisma ali razglednice. In ne smem pozabiti srečanj, ki bolnikom in invalidom veliko pomenijo. Ob vsem tem pa moram povedati, da ima gibanje geslo Vstani in hodi, ki je zelo pomenljivo.
Kako ga razumeš ti?
Razumem ga takole: Kljub vozičku, na katerem sedim že štiriinštirideset let, lahko naredim nekaj dobrega za sočloveka in tudi zase. Vstati in hoditi vsak dan znova za nas pomeni ogromno. Morda sam stavek deluje nenavadno, saj ne morem vstati in hoditi. Vendar lahko rečem, da kljub temu vsako jutro neizmerno rada vstanem. Pri tem mi pomagajo zelo dobre sestre iz zavoda za oskrbo na domu. Brez njih bi morala ostati v postelji. To je tudi vezni člen, ki mi pomaga vsak dan znova. To so čudovite žene, ki v vsakem vremenu hodijo do bolnikov in invalidov, da nam pomagajo, da lahko kolikor toliko normalno živimo.
Kateri pa so najlepši spomini iz tega časa?
Spominov je veliko. Predvsem bi omenila, da na delovanje v Bratstvu nimam samo lepih spominov, saj je bilo mnogo tudi težkega. Vendar je res to, kar pravijo, da slabo človek hitro pozabi in da ostanejo samo lepi spomini. Izpostavila bi samo tri takšne spomine. Najprej leto 1977, ko smo bili pri papežu Pavlu VI. Nato leto 1996, ko je bila skupini Bratstva dana možnost, da pričakamo papeža Janeza Pavla II. na Brniku. In kot tretje, ko smo blagoslovili Dom Bratstva na Zaplani. To so tri najbolj svetle točke v delovanju Bratstva. Vseh ostalih, ki jih je mnogo, pa žal sedaj zaradi pomanjkanja prostora ne morem našteti.
Kljub temu, da si na vozičku, občasno zaideš v naravo, celo v gore.
Da, tudi to. Narava mi pomeni ogromno. Tam se spočijejo oči, glava in duša. V naravi je človek prost vseh okov vsakdanjika. Še kot mlado dekle sem rada zahajala v gore. Rada sem smučala, drsala in plavala. Sedaj mi je vse to sicer odvzeto, vendar v gore še vedno rada zahajam. Kako? Vsako leto po srečanju na Zaplani, kjer se nas zbere približno sto bolnikov in invalidov s sodelavci iz vse Slovenije, vedno odidem z vozičkom v gore. Vsako leto, že vrsto let, odhajam pod Mangart. Vso tisto pentljo, ki je na vrhu, obidem peš. Seveda s pomočjo. Vendar je kljub temu to nepozaben izlet, ki tudi mladežu, ki ga imam običajno s seboj, vedno pusti sledove. Redkokdaj so otroci današnjega časa pripravljeni iti na tak izlet. Ampak že kar nekaj let hodijo z menoj in uživajo v naravi ob gledanju rož in ptic. Celo kepajo se, ker je v tistem času tam še vedno sneg. Domov se vrnemo polni spominov na dogodivščine. Bralcem priporočam, naj opravijo ta izlet, če le morejo, saj jim zagotovo ne bo žal.
Do sedaj sva se pogovarjala predvsem o času, ko si bila voditeljica. Kakšna pa je tvoja vloga v Bratstvu danes?
Ko sem predala svojo vodstveno vlogo v Bratstvu, sem nadaljevala z vodenjem skupine bolnikov in invalidov, ki stanujejo v Ljubljani ali njeni okolici. Skupina se iz leta v leto veča. Zdi se mi lepo, da člani čutijo željo po povezanosti, po dogodkih in tudi po duhovni hrani. Zato srečanje vedno začnemo z blagoslovom in končamo s sv. mašo v župnijski cerkvi Sv. Rešnjega Telesa in Krvi v Podutiku. Naša prisotnost je tudi pričevanje mojim sožupljanom. To je dobro tako za nas kot za zdrave ljudi. Imam tudi to srečo, da imamo izredno dobrega župnika, to je gospod Marko Čižman, ki nas razume in ki ve, kaj potrebujemo ter nam daje vse možno na razpolago. Predvsem pa je pomembno, da imamo dostop brez stopnic, tako da lahko sami pridemo v župnijske prostore in v cerkev.
Ali imaš kljub temu, da nisi več voditeljica, še vedno veliko stikov z ostalimi člani Bratstva?
Da, stikov z njimi imam zelo veliko. Hvaležna sem, da v tem času obstaja telefon. Telefon je sicer nadloga, ki je načeloma odveč, ker preveč gledamo vanj in se z njim preveč ukvarjamo. Vendar pa ga tudi potrebujemo, saj nam omogoča, da se lahko zelo veliko pogovarjamo. To nam veliko pomeni. Lahko govorimo o svojih težavah, bolezni in nemoči ter o vsem lepem, kar smo doživeli ali še bomo. To meni in vsem ostalim zelo veliko pomeni. To, da poznam toliko ljudi, mi je v veliko veselje. Pri tem upam in želim, da bi ta vez med nami ostala še naprej tako močna oziroma da bi mi bilo dano, da bi vse te ljudi lahko še naprej povezovala bodisi z organizacijo srečanj bodisi s pomočjo telefonskih pogovorov.
Do sedaj sva govorila o ustvarjanju in ohranjanju odnosov. Katera druga dejavnost ti je še pomembna?
Zelo mi je pomembno branje, ki pa mu žal namenjam zelo malo časa. Berem zgodaj zjutraj, uro ali uro in pol, in sicer kar koli mi pride pod roke. Ker se med seboj veliko pogovarjamo, se pogovarjamo tudi o tem, kaj kdo bere. In potem mi eden reče: “Daj, preberi to …” In drugi: “Preberi to …” Jaz pa si hitro zapisujem in ustvarjam dolg seznam knjig. V šali si pravim, da bo moje življenje prekratko, da bi vse to prebrala. Res mi je žal, da mi ne bo dano prebrati vseh teh dobrih knjig.
Katero literarno zvrst pa imaš najraje?
Zelo rada berem knjige z zgodovinsko osnovo. Zgodovino imam rada že iz šolskih let, poleg kemije in angleščine, seveda. Rada berem tudi Sveto pismo. Zame je najboljša knjiga življenjepis Poljakinje Marie Skłodowska-Curie, ki je bila izjemna žena. Bila je kemičarka, Nobelova nagrajenka (prvič za kemijo, drugič za kemijo in fiziko), prva ženska študentka na pariški Sorboni in raziskovalka s svojim možem. Odkrila je pojav radioaktivnosti in dva nova elementa v kemičnem periodnem sistemu.
Kot je videti, imaš torej na razpolago za premišljevanje veliko različnih življenjskih tematik. Si se pri tem kdaj spraševala o smislu trpljenja?
O smislu trpljenja, torej o tem, zakaj moram biti invalidka, se dolgo časa nisem nič spraševala. Marsikomu sem celo rekla, da je bilo prav, da sem v tisti prometni nesreči postala invalidka jaz. Zakaj? Mami je že tako ali tako bolehala za rakom. Stara mama je bila starejša gospa in so bile modrice, ki jih je pri nesreči dobila, zanjo več kot dovolj. Oče je imel pretres možganov in glede na to, da moški težje prenašate trpljenje kot ženske, sem bila vesela, da mu je bilo hujše prizanešeno. Jaz pa sem bila mlada in zdrava, zato sem si mislila, da bom to breme lažje prenašala jaz kot ostali člani moje družine. Potem se je zgodil dogodek, ki je povzročil prelom v tej moji drži. To je bilo, ko sem postala onkološki bolnik. Takrat sem se tudi jaz vprašala: “Zakaj jaz? Zakaj ravno meni in toliko?” Še danes kdaj pa kdaj rečem Gospodu: “Ali res ni bilo nikogar drugega, da bi mu naložil to breme in bi tako šlo mimo mene?”
Kako pa si to trpljenje na koncu vendarle osmislila?
Gospodu sem rekla: “Naložil si mi trpljenje, sedaj mi ga pa pomagaj nositi!” On pa mi je hudomušno odgovoril: “Ali nimaš običajno na vozičku še nahrbtnika? Tja si ga naloži in ti ga ne bo treba nositi.” Poslušala sem Njegov nasvet in si tako trpljenje naložila v svoj nahrbtnik, v katerem ga vozim še danes. Torej mi gre mnogo lažje, saj trpljenja ne nosim, ampak ga peljem. Vem, da to zveni hudomušno, vendar mi takšen način razmišljanja pomaga, da trpljenje lažje osmislim in tako lažje shajam z njim iz dneva v dan. Eno od mojih gesel se glasi: “Živeti je lepo, čeprav je zelo težko!”
Omenila si, da redno bereš Sveto pismo. Katera evangeljska načela so tista, ki ti dajejo navdih za srečno in polno življenje?
Zelo so mi drage štiri evangeljske vrednote: hvaležnost, veselje, dobrota in talenti. V povezavi s hvaležnostjo čutim v sebi, da moramo biti ljudje hvaležni za vsak dan in za vse ljudi, ki jih srečamo, predvsem pa moramo znati reči: hvala. Pravijo sicer, da je to izrabljena beseda. Vendar kljub temu mislim, da takrat, ko jo izrečemo iskreno, človek zares občuti, da tako tudi zares mislimo. Potem veselje. Vzemiva za primer, ko prideš k meni na obisk. Kako bi se počutil, ko bi jaz potem, ko si me pozdravil, vsa čemerna in betežna z zategnjenimi usti dejala: “Dober dan, kaj pa ti tukaj!” Ali ni lepo, ko te pozdravim z besedami: “O, Borut, pozdravljen! Kako si? Kaj bo dobrega?”
Da, takšno te poznam.
Vedno si prizadevam biti vesela. Pa to nikakor ne pomeni, da mi nikoli ni težko, da me nič ne boli oziroma da nimam nobenih težav. Imam jih. Ampak če nekdo pride, če me nekdo pokliče, če si nekdo zaželi moje družbe, se vedno držim načela: Bodi vesel! V življenju prav nobenemu ni postlano samo z rožicami. Vendar kljub temu s svojimi vsakodnevnimi težavami nikakor ne smemo obremenjevati drugih. Slaba volja in pritoževanje sta popolnoma odveč. Jaz se res iskreno trudim biti vesel človek. Kar pa se tiče dobrote, lahko samo rečem: Kaj je lepšega kot to, da lahko nekomu nekaj podarim? Pri tem pa nimam v mislih le materialnih stvari. Mislim predvsem na dobroto, ki je v meni, ki ti jo lahko zastonjsko darujem. In ko ti jo podarim, jo hkrati tudi dobim. Torej jo imam še več, kot sem jo dala. In Bogu hvala, da je res tako!
In potem nama ostanejo še talenti. Si kakšnega odkrila kot invalidka?
Da. Kot prvo naj povem, da si nikoli nisem mislila, da bom lahko organizirala toliko različnih stvari. Pri tem pa se sicer zavedam, da jih nikakor nisem organizirala sama, ampak z Njegovo pomočjo in s pomočjo dobrih ljudi. Kot drugo, nikoli si nisem mislila, da bom lahko mladežu pomagala pri učenju. To sem delala kar nekaj časa, predvsem s poučevanjem matematike in kemije. Tudi to je zagotovo eden od na novo odkritih talentov. Velikokrat mi kdo reče: “Pa si zmogla, ko si se ukvarjala z mladimi, ki so danes neukrotljivi?” Morda se sliši čudno, vendar jaz nisem imela nikoli težav z mlajšimi od sebe. Obstajajo pa še številni drugi talenti, ki sem jih odkrila kot invalidka. Ta dva izpostavljam, ker se mi zdita zanimiva in za katera niti nisem vedela, da ju imam v sebi. Trudim pa se, da svoje talente podarjam naprej, kajti če jih imam samo jaz, potem nimamo nič od njih ne jaz, niti ne kdo drug.
Torej te zagotovo nagovarjajo Jezusove besede: “Večja sreča je dajati, kot prejemati!”
Da, to drži! Če človek daje, v sebi nosi veselje. Velja tudi pregovor: “Če daš, dobiš dvakrat povrnjeno!” Pri tem ni nujno, da ti povrne oseba, ki si ji ti dal, ampak se lahko povrne po drugih ljudeh. Zagotovo pa ne smemo pričakovati, da bomo vse, kar koli damo, tudi dobili povrnjeno.
Prej si omenila, da vedno računaš na Božjo pomoč. Na kakšen način pa si z Njim povezana v molitvi?
Mislim, da sva z Bogom najbolj povezana zjutraj, ko se Nanj obračam z zahvalo za včerajšnji dan in s priprošnjo za dan, ki je pred menoj. Ob jutranji molitvi obiščem vse svoje najdražje in vse, ki se mi priporočajo v molitvi. Med njimi je tudi mnogo članov Bratstva. Ta molitev je najina osnovna povezava. Iz nje črpam moč za premagovanje vsakdana. To moč enkrat sicer čutim bolj, drugič manj. Vendar vedno vem, da je tam nekje in da se lahko zanesem Nanj, ki me ne bo nikoli pustil na cedilu in me nikoli ne bo razočaral.
Imaš poleg vseh dejavnosti, ki sva jih do sedaj naštela, še kakšno, ki je nisi omenila?
Moja posebna ljubezen je izdelovanje vizitk. Vsak dan si želim, da bi naredila vsaj vbod ali dva. Ta dejavnost me spominja na živi rožni venec. Luknjica pri luknjici, šiv za šivom in nastane nekaj lepega. To mi prinaša umiritev in veselje. Brez tega dela bi bil dan prazen. Srečna sem, da to zaenkrat še zmorem delati.
Ljubica, najlepša hvala za ta najin pogovor! V njem si nam zelo nazorno predstavila, kako lahko človek kljub temu, da je tetraplegik, živi polno, zanimivo in kvalitetno življenje. Želim ti, da bi s svojim zgledom še naprej svetila kot svetilnik in s tem drugim kazala pot do sreče in pravega veselja.
Borut Pohar CM
