Moji spomini na revijo Prijatelj segajo v leta bogoslovja. Takrat sem se kot »šofer bogoslovskega kombija« v Mariboru vključil v delo z bolniki, starejšimi, invalidi. Kot šofer sem jih prevažal na razna srečanja. In to je bilo dovolj, da sem to delo vzljubil in tudi, da sem spoznal revijo Prijatelj.
Ko sem bil kaplan, sem skupaj z g. župnikom obiskoval starejše. In prav preko teh srečanj sem dobil potrdilo, da vse tisto, kar piše v Prijatelju, ne samo drži, ampak tudi opogumlja in osmišlja velikokrat težke in boleče trenutke življenja. Samo po sebi umevno se mi je zdelo, da je to blagodejni pripomoček za vse takšne ljudi. Velikokrat sem pri »naslednjem srečanju na prvi petek« slišal kakšen odmev na članek v Prijatelju. Po 18-letnem vsakodnevnem srečevanju z bolniki v bolnišnici in rednem obiskovanju bolnih in ostarelih na vsak prvi petek v mesecu revijo doživljam kot izjemno primerno in zelo spodbudno glasilo tistim bratom in sestram, ki jim Jezus v Evangeliju namenja največ pozornosti. Prav je imela sv. Mati Terezija, ko je rekla, da so ti ljudje naše bogastvo.
Nadaljevanje prispevka si je možno ogledati v tiskani obliki revije.
Peter Leskovar, župnik župnij Zreče in Stranice
