Lansko leto smo v poletni številki Prijatelja objavili intervju z Novogoričanko Saro Ahlin Doljak, ki sedaj živi v Logatcu. Žena in mama dveh otrok je na veliki četrtek pred osmimi leti izvedela, da boleha za multiplo sklerozo. Po dodatnih težavah s požiranjem in hudi dihalni stiski so ji zdravniki pomagali s t. i. traheostomo (luknjico v sapniku). Od takrat hrano in pijačo uživa prek posebne cevke gastrostome (bolniku skozi odprtino preko trebušne stene uvedejo cevko, ki omogoča hranjenje neposredno v želodec). Tudi govoriti ne more več, se pa sporazumeva drugače. Kljub tem oviram in težavam pa še vedno živi aktivno življenje. Po poklicu je samostojna odvetnica, mediatorka in predavateljica na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici in v Ljubljani. Ker zaradi bolezni ne more ne hoditi ne govoriti, svoje stranke zagovarja in svojim študentom predava s pomočjo posebnega računalniškega komunikatorja in table
(piši-briši). V nadaljevanju objavljamo dve njeni razmišljanji, ki sta nastali na podlagi soočenja z njeno boleznijo.
Nezmožnost govora ni tišina
Dve leti … še vedno ne morem
odgovoriti na telefonski klic in
poštarju, ki pozvoni, ko sem sama
doma. Vsa ta dejanska nemoč bi me
lahko spravila v agonijo. Pa me ne. Pri
meni se je zgodilo nekaj drugega …
prizemljilo me je, naredilo potrpežljivo
in mi podarilo jasnost misli.
Nadaljevanje prispevka si je možno ogledati v tiskani obliki revije.
dr. Sara Ahlin Doljak, Logatec
