Dragi prijatelji!
Kristjani smo poklicani, da gradimo Božje kraljestvo. Nekateri v misijonih gradijo šole in bolnišnice, drugi poizkušajo s svojim življenjem pričevati za Jezusa
v družini, šoli, službi ali domačem kraju. Bolniki, invalidi in ostareli pa vsa ta prizadevanja podpirate s svojimi molitvami in darovanjem trpljenja Bogu. Ne glede na vrsto dejavnosti pa se mora vsak prepoznati v besedah sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je ob odkritju svojega poslanstva vsa srečna zaklicala:
»O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve!« Apostol Pavel nas namreč v svoji hvalnici ljubezni opozarja (1 Kor 13,3): »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«
Pavel nas opozarja, da mora vse naše delovanje voditi pristna ljubezen in ne koristoljubje. Mnogi nekristjani namreč velikokrat dela usmiljenja,
ki jih opravlja Cerkev, razumejo kot sebično kupovanje vstopnice za nebesa, kot način promoviranja samega sebe ali kot način spreobračanja v katoliško vero. Če smo čisto iskreni, je v tej obtožbi nekaj resnice in se moramo zato neprestano zavedati te napačne
naravnanosti, ki evangelij in Cerkev postavlja v slabo luč in onemogoča širjenje veselega oznanila odrešenja. O tem duhovnem boju govori tudi apostol
Pavel (Rim 7,15): »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.« Liturgična barva adventnega časa je vijolična, saj so v preteklosti veliko bolj poudarjali spokorno razsežnost priprave na Jezusovo rojstvo. Izkoristimo ta sveti čas in očistimo ljubezen samoljubja in sebičnosti, tako da bo izžarevala toplino Boga, ki ga bomo kmalu počastili v jaslicah.
Borut Pohar CM
