Na pobudo duhovnega pomočnika Bratstva sem se udeležila srečanja ljubljanske skupine, ki vsako leto začetek julija poteka na Zaplani. Moje delo naj bi bilo predvsem navezati stike z invalidi in se z njimi pogovarjati, ker to najbolj potrebujejo.
Prišel je ta dan in na poti na prečudovito Zaplano sem se ukvarjala z mislijo, kako se približati tem ljudem. Nekoliko me je bilo strah, kako me bodo sprejeli. In čeprav nimam težav pri navezovanju stikov, me je razjedal dvom, tisti dvom, ki se prikrade skoraj slehernemu izmed nas, ko se odpravljamo v neznano.
Srečanje smo začeli s sv. mašo v župnijski cerkvi sv. Urha in sv. Martina, ki se nas je s svojim sporočilom globoko dotaknila, pevski zbor iz Lahovč pa je s svojo glasbo božal naša ušesa in dušo. Čeravno so ta dan napovedovali nekaj dežja, nam je bilo naklonjenega tudi nekaj sonca, tako da se je naše srečanje lahko nadaljevalo zadaj na dvorišču Doma Bratstva.
Nadaljevanje prispevka si je možno ogledati v tiskani obliki revije.
Maja Zajc
