Molitev ima presežno moč. Moč, ki jo je težko matematično izračunati in predvideti njene učinke. Molitev deluje celostno in ozdravljajoče. Marija v Medžugorju vedno povabi k molitvi s trojnim vzklikom: Molite, molite, molite! Molitev je tisto darilo, ki izraža najglobljo povezanost med ljudmi.
Nekoč mi je neka zelo spoštovana in plemenita gospe položila na srce misel, da se človek nauči pravilno moliti šele takrat, ko je sam dovolj na dnu in začne moliti sam zase. In danes vem, da so te besede globoke in resnične. »Teologije se učimo na kolenih,« je rekel neki hercegovski pater. In če to drži, potem velja tudi to, da se moliti naučimo v preizkušnjah, ki nas na kakršenkoli način zlomijo ali potolčejo, tako da moremo za Marijo ponoviti besede: »Zgodi se mi po Tvoji volji!« Kadar imamo vsaj kanček moči, takrat še lahko molimo zase. Pridejo pa časi, ko niti tega ne zmoremo več. Takrat je čas, da to vlogo prevzame naš bližnji. Kako lepo je, ko nam nekdo obljubi pomoč v stiski. Vendar je pri tem zelo pomembno, kako nam to pove.
Ni vseeno, če nekdo reče: »Držal bom pesti zate.« Ali: »Molil bom zate.« Med tema stavkoma je velikanska simbolna razlika, kot globoko in neprehodno brezno, ki ga je nemogoče premostiti. Ko namreč držimo pesti, imamo zaprte dlani in srce. V pest stisnjene dlani ne morejo ničesar podariti, niti ne sprejeti. Z njimi ne moremo nič izboljšati, niti nikomur pomagati. S stisnjeno dlanjo ne moremo pobožati. Po drugi strani pa pesti izražajo strah in nasilje. Le odprta dlan lahko sprejme in podari naprej. Človeka s stisnjenimi pestmi se za razliko od človeka z razprostrtimi rokami bojimo imeti za prijatelja. Zato stisnjena pest nikakor ni pravi simbol podpore in molitve. Ena od prvih podob kristjana, ki moli, se nahaja v Katakombah sv. Priscile v Rimu. Nastala je v 3. stoletju po Kristusu. Na njej je upodobljena žena, ki moli z razprostrtimi rokami. Takšna drža rok spominja na križanega Kristusa in na Kristusa, ki je ob slovesu blagoslavljal apostole s povzdignjenimi rokami. Razprostrte roke so znamenje predanosti Božji volji ter znamenje sprejemljivosti za Božjo milost. Vidimo lahko, kako zelo je pomembno, na kakšen način izrazimo svojo obljubo človeku v stiski.
Ko se znajdemo v središču orkana preizkušenj, je torej najboljša pomoč, ki nas ozdravlja in nam zares pomaga prebroditi težke čase, iskrena molitev bližnjih, to je prijateljev in tudi neznancev. Ob težki bolezni ali katerikoli drugi preizkušnji, ko sami nimamo moči občutiti drugega kot le težo bremena in je naš um zapolnjen z bolečino, izgubo in strahom, takrat lahko prav otipljivo občutimo, da nekdo moli za nas. Takšna molitev nam je neizmerna pomoč za ozdravljenje, deluje kot zdravilo s takojšnjim učinkom in podaljšanim delovanjem.
Vsakdo od nas je zagotovo že občutil, da se vsake toliko časa moramo nasloniti na vero bližnjega in si želimo njegove molitve. To nas krepi v ponižnosti. Molitev bližnjega ima enak namen kot držanje otroka za roko, saj nam pomaga stati in obstati. Dotika molitve človek nikoli ne pozabi. Nežna in kot dih božajoča ostane v srcu in krepi ter odganja nemir.
Prijateljica, ki ni bila vzgojena v veri, je lani prestala operacijo srca. Ob njej sem začutila, kako je človeku težko, če nima molitvene opore. Ima sicer mnogo prijateljev, ki so zanjo držali pesti in ji pošiljali pozitivne misli, vendar je to ni ohrabrilo in ji ni dalo moči. Takšno moč ima le molitev. Jezus je namreč vedno in povsod navzoči zdravnik, Marija pa najskrbnejša medicinska sestra, ki se odzove že na komaj slišen vzdih: »Marija!«
