»Bog ni tak, v kakršnega ponavadi verujemo, Bog ni tam, kjer ga iščemo. Bog nima obraza, kot si ga zamišljamo. Bog ni nad oblaki. Magdalena ga je imela za vrtnarja, apostoli za prikazen, Peter za strokovnjaka v ribolovu. Jaz, revež, sem ga iskal v dogmah in sholastičnih silogizmih, medtem ko je on mirno in ljubeznivo sedel sredi bolnikov …«
Ta misel, ki jo je v svoji knjigi OTROK, KI SE JE IGRAL Z LUNO zapisal francoski jezuit in pisatelj, glasbenik, kompozitor, kitarist in filozof pa tudi zdravljeni alkoholik, Lucien-Aime’ Duval (1918–1984), mi vse te dni, odkar sem prišla iz letovanja z bolniki in invalidi, prihaja zelo živo v spomin. On, naš Bog in naš Gospod, je bil tudi z nami vse dni našega letovanja. Trdno sem prepričana o tem. Vidim ga, kako je sedel med nami, ko smo počivali v senci, kako je z našo četico vozičkov odhajal z nami na plažo, kako je sedel med nami pri popoldanskih katehezah, pri jutranji in večerni molitvi in pri mizi ob zajtrku, kosilu ali večerji. Z nami je odhajal na popoldanski počitek in z nami je bil v naši sobah. Pa ne samo v naših mislih in molitvah, v prošnjah in zahvalah. Z nami je od sobe do sobe potovala podoba Usmiljenega Jezusa. Sprejeli smo ga, čuval nas je in milostno bival med nami. Z njim je iz sobe v sobo potoval tudi zvezek, v katerega smo lahko napisali svoje misli, vtise, prošnje, zahvale, sporočila … Koliko lepih besed je bilo napisanih! Koliko molitev, zahval in prošenj! Bilo bi lepo, da nekdo v drobni knjižici strne vsa ta besedila in nam jih pošlje v premišljevanje.
Nadaljevanje prispevka si je možno ogledati v tiskani obliki revije.
Ester Srdarev, sodelavka Marijinih sester čudodelne svetinje
