Jobova potrpežljivost in vera
Starozavezna Jobova knjiga raziskuje vprašanje Božje pravičnosti in s tem povezano vprašanje, zakaj dobri ljudje trpijo. Hkrati pa nas vabi, naj zaupamo Božji previdnosti in modrosti. Knjiga Joba na začetku opisuje kot pravičnega človeka. Vendar pa pred Gospoda stopi satan in Bog mu dovoli, da Joba preizkusi. Zato Joba doletijo številne nesreče, trije njegovi prijatelji pa ga prepričujejo, da je to Božja kazen za njegove grehe in ga pozivajo, naj se spokori. Job ne sprejme njihove razlage in prosi za odgovor Boga samega.
Job pa ne nastopa samo v Jobovi knjigi, ampak se pojavlja tudi v drugih delih Svetega pisma. Med svetopisemskimi knjigami, ki omenjajo Joba, so naslednje: Ezekiel, Tobit (lat.), Sirah (odlomki hebr. besedila) in Jakobovo pismo.
Ezekiel (14,12–14) poudarja njegovo pošteno življenje: »Zgodila se mi je beseda Gospodova in rekla: Sin človekov, če bi se dežela pregrešila proti meni in varala s prevaro, da bi stegnil svojo roko proti njej in ji strl palico kruha, ji poslal lakoto in iz nje iztrebil ljudi in živino, pa bi bili ti trije možje v njeni sredi: Noe, Daniel in Job, bi s svojo pravičnostjo rešili le sebe, govori Gospod Bog.«
Tobit ga omenja kot zgled potrpežljivosti (2,15–16 lat.): »Kakor so se namreč blaženemu Jobu rogali kralji, tako so njegovi sorodniki in znanci zasmehovali njegovo življenje z besedami: Kje je tvoje upanje, zaradi katerega si delil miloščino in pokopaval mrtve?«
Sirah pravi, da ga je Bog proslavil in da je bil pošten (49,9 hebr.): »Ohranil je spomin na Joba, ki se je držal vseh pravičnih poti.«
Kot zgled potrpežljivosti ga omenja tudi Jakobovo pismo (5,10–11): »Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen.«
Vendar pa se Job v svojih govorih, ki so navedeni v Jobovi knjigi, večkrat tudi zelo pritožuje čez Boga in mu marsikaj očita. Zato se pojavlja vprašanje, ali takšni odlomki ne mečejo sence na Jobovo potrpežljivost, ki jo omenjajo Ezekiel, Tobit, Sirah in Jakobovo pismo. In ali Job s svojimi besedami morda ne »preklinja Boga v obraz«, kakor je napovedal satan? Na postavljeno vprašanje je treba odgovoriti takole: Job in njegovi prijatelji se na začetku pogovora zavestno odločijo za nasprotni stališči. Job zavestno pusti ob strani svojo vero in vero prijateljev. Pri tem zastopa stališče, ki mu ga narekuje njegova izkušnja, prijatelji pa pustijo ob strani Jobovo izkušnjo in zastopajo stališče, ki jim ga narekuje njihova in tudi Jobova vera. Pogovor končno prisili Joba, da izpove svojo vero, prijatelji pa morajo priznati, da Jobova preizkušnja ni bila posledica zavestne krivde.
Jobovi očitki ne zmanjšujejo njegove potrpežljivosti, temveč jo kažejo in povečujejo. Razodevajo namreč, kako hud je razkol med vero in izkušnjo, ki jo Job nosi v sebi, pa vendar vztrajno išče rešitev pri Bogu. To potrjujejo najprej Jobova spokojna premišljevanja, ki spremljajo njegova očitanja, in razodevajo Jobovo vero in predanost. Kljub trdim besedam je Job ves v Božjih rokah kakor otrok v materinem naročju. V svoji stiski se poganja proti Bogu, a se vedno znova vrača k svoji veri. To potrjujeta tudi smer in potek Jobovega iskanja: Kljub nihanju med vero in izkušnjo je Job vendar vedno bliže Bogu, dokler ga nazadnje ne zagleda in se umiri. Končno potrjujeta to tudi satan in Bog: Satan, ker se ne more pohvaliti, da je dobil stavo z Bogom, in Bog, ki dá prav Jobu pred njegovimi prijatelji in ga nagradi. Če bi Bog v Jobovih trdih besedah videl dokončno prekinitev razmerja med seboj in Jobom ter konec Jobove vere, bi »stavo« s satanom izgubil in Joba ne bi nagradil.
Pa ne samo sklep, že zasnova kaže Joba kot moža, ki ostaja trden v svoji veri in nič žaljivega ne reče proti Bogu. Tako zasnova kot sklep nakazujeta meje, v okviru katerih je treba jemati ves osrednji del knjige. Vse se dogaja pod baldahinom vere, tako Jobove kot vere njegovih prijateljev. To je hkrati največji dokaz, da je vsa Jobova knjiga z zasnovo in sklepom vred enotno zasnovano knjižno delo in ne bolj ali manj posrečena lepljenka sorodnih besedil in kasnejših razlag.
Job ne reši vprašanja preizkušenj in trpljenja, pač pa daje zgled, kako ga je treba reševati. Bog je izzval satana, da bi prečistil in preizkusil Jobovo zvestobo. Job se je odrekel nasilju in vzdržal, ne da bi pri tem vedel za skrivnostno »stavo« med Bogom in satanom. Zanjo namreč ni smel zvedeti, saj je šlo prav za to, ali bo Job vzdržal, čeprav bo Bog skrivnostno odpovedal.
Jurij Bizjak, koprski škof
