V nedeljo, 9. februarja 2020, sem se s sinovoma Juretom (22 let) in Mihom (12 let) okoli 8.30 zjutraj odpravil čez Zelenico proti Visoki Vrtači v Karavankah. Ko se markirana pot, ki pelje od koče na Zelenici proti Stolu, na južnih pobočjih Vrtače odcepi desno navkreber na istoimensko goro, smo si nataknili alpinistične dereze, se navezali na vrv, si na glavo nataknili čelade in v roke vzeli cepine. Sprva smo nameravali zavzeti vrh po pobočju, po katerem se vzpenja markirana pot. Ta vijuga od omenjenega odcepa navkreber proti zahodu in se na vršnem grebenu, po katerem teče državna meja, obrne proti vzhodu proti samemu vrhu z višino 2181 m. Na primernem kraju, že precej nad gozdno mejo (na okrog 1800 m. n. v.), smo se glede na dobre snežne razmere odločili, da bi vrh zavzeli po grapi, ki se pne strmo proti vzhodu in pripelje skoraj na sam vrh. Grapa je dobro vidna iz doline, saj se strmo spušča z vrha nekako »levo navzdol«, kjer se izteče na snežišča, ki se naprej spuščajo proti gozdni meji in v iztek, kjer leži Smokuška planina.
Kmalu, morda po sto, dvesto metrih prečenja proti začetku grape, sem kot zadnji v navezi zaslišal Juretov opozorilni klic: »Pazi, kamen!« Jure kot prvi v navezi in Miha kot drugi sta bila že desno od vpadnice, kamor je kamen letel, sam pa sem bil, kot zadnji, točno v njegovem dometu. Kamen, bolje rečeno skala, ki je priletela čez gruščnato steno in se naprej kotalila po snežišču, je bila velika kot kakšen »25-litrski kanister«. Bližnje srečanje z njo bi bilo zagotovo usodno, zato sem se ji razumsko in hkrati nagonsko umaknil tako, da sem naredil korak ali dva v desno. Pri tem pa sem nad seboj iz smeri, iz katere je priletela skala, zagledal nekaj, kar je bilo podobno kotalečemu se nahrbtniku. Prikotalil se je čez omenjeno gruščnato steno in se dalje kotalil po snežišču, naravnost proti meni. Videti je bil kot nekakšna »vreča slame«. Zdrznil sem se in v hipu opazil, da ne gre za nahrbtnik, ampak za človeka, ki se brez nadzora »vali« proti dolini. Roke in noge so se popolnoma brez kontrole vrtele in krivile ob vrtečem se telesu. Hipoma, verjetno bolj nagonsko kot razumno, sem ocenil njegovo hitrost in zavpil Juretu: »Človek je! Skušal ga bom prestreči!« Oba sva se instinktivno »vkopala«, kolikor se je pač dalo v tistih nekaj trenutkih. Sam sem odvrgel cepin in zaupal, da sem v navezi z 12-letnim Mihom in seveda s krepkim in izkušenim 22-letnim Juretom na varnem. Jure se je hipoma s cepinom močno zasidral v sneg, sam pa sem v sneg pokleknil še s koleni in se, hop – kot »nogometni vratar« – vrgel naprej in z zgornjim delom telesa pokril »telo«, ki sem ga ulovil. Noge so ostale močno zasidrane z derezami v snegu.
»Diha!« sem zavpil. Čeprav se je slišalo le težko stokanje neprisebne osebe, sem vedel, da v lupini telesa še vedno tli življenje. »A me slišiš?« sem vprašal. A odgovora ni in ni bilo. Slišalo se je le težko hropenje. Jure je med tem, popolnoma priseben, takoj poklical 112 in povedal, kaj se je zgodilo in kje smo. Čez nekaj trenutkov ga je že poklicala Gorska reševalna služba Radovljica, ki ji je ponovil vse podatke. Jure je nato Miho spravil v varno zavetje – ga zaštantal«, kot rečemo v gorniškem žargonu – in nato sestopil do mene. Sam sem ves ta čas klečal in z rokami zadrževal negibnega človeka, ki je hotel na vsak način zdrseti po pobočju naprej vse do dna tam daleč spodaj. Da bi to preprečila, sva v sneg pod telo zarila cepine, glavo pa počasi dvignila in pod njo zatlačila del obleke, da obraz ne bi več ležal na snegu. Ne vem, od kot me je prešinila misel, da bi Jure, ki zna nemško, nesrečneža ogovoril v nemščini. In res se je kot odgovor zaslišal sicer neznaten, a vseeno malenkost drugačen stokajoč glas. Telesa nisva nič premikala, saj nisva vedela, ali je zlomljena hrbtenica ali vrat ali … Previdno sem odstranil kapuco (čelade ni bilo na glavi) in ob tem zagledal ženski obraz, ki je bil sicer modrikast, »pobuškan« in krvav, vendarle je bil na njem jasno viden krhek plamenček življenja. Trenutki, vse dokler se izza Begunjščice ni zaslišal odrešujoč zvok helikopterja, so se mi zdeli neskončno dolgi, saj sem imel občutek, da mi bo nesrečnica vsak hip izdihnila »med rokami«.
Končno je prišla odrešitev. Jure se je postavil v znak Y, Miha pa je medtem v skromnem zavetju močno varoval nahrbtnike in našo opremo ter hkrati s svojim fotoaparatom snemal vse, kar se je dogajalo. Medtem sta do nas sestopila še dva planinca, ki sem ju pred tem z glasnim vpitjem opozarjal, naj se umakneta iz vpadnice, saj bi bil lahko kamen, ki bi ga nehote sprožila, poguben za ležečo ranjenko. Ko sta prispela do nas, sta bila vidno pretresena. Od njiju smo izvedeli, da sta bila skupaj z našo poškodovano planinko, povedala pa sta tudi, kako je prišlo do nesreče. Ko so se namreč pod vrhom zaradi težkih ledenih razmer obrnili in začeli sestopati, je Sonja zdrsnila z vršnega grebena. Ocenjujem, da je bilo od njenega zdrsa do tu vsaj dvesto višinskih metrov. Da je ostala živa, je torej pravi čudež. Ne vem sicer, ali bi brez našega posredovanja ostala živa ali ne, zagotovo pa bi drsela nezavestna še vsaj enkrat toliko, ustavila pa bi jo verjetno drevesna debla spodaj v dolini pod nami.
Ko je helikopter končno priletel, se je najprej do nas spustil en reševalec, nato še dva. V sneg smo s cepini skopali polico, tja položili vakuumsko vrečo in vanjo skupaj na hrbet položili Sonjo. Kot sem zasledil, so jo pripravili za transport v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Na tem mestu dajem vse priznanje in zahvalo Gorski reševalni službi Radovljica za nesebičen in požrtvovalen trud. Tu je bil res Klinični center v malem, vsi pa smo imeli polne roke dela z varovanjem zdravniške opreme, da ne bi zdrsnila po snežišču v dolino.
Sonjo so dvignili in odpeljali.
Mi smo po nekako dveh urah hoje sestopili na Ljubelj, kjer smo njena prijatelja pospremili v Ljubljano. Našli smo jo v trenutku, ko je zapuščala Urgentni kirurški blok in so jo odpeljali na oddelek. Bila je prisebna, s težkim pretresom možganov in mnogimi zlomi.
Po tednu dni so jo prepeljali v Celovec, od tam nekje je namreč doma, kjer so nadaljevali z zdravljenjem. Okrevanje je bilo počasno in zapleteno. Čeprav me je še nekaj dni po tem dogodku močno bolelo levo stegno (nesrečnica me je verjetno ob lovljenju močno udarila s kolenom ali z drugim delom telesa) in čeprav gorniška doktrina odsvetuje lovljenje v takšnem primeru, nam ni žal. Vse to je le neznatno v primerjavi s Sonjo, ki je morala prestati vrsto operacij.
Po slabem letu in pol smo vsi trije prejeli vabilo Koroškega deželnega glavarja na slovesno podelitev priznanj za rešitev Sonjinega življenja. Koroški častni križ smo prejeli 31. maja na slovesnosti na sedežu deželne vlade v Celovcu. Če odmislim vse protokole, je bil dogodek predvsem globoko čustveno zaznamovan. In enako kot sem v zahvalnem govoru poudaril, mislim tudi danes in vedno: »Spoštovani, v kolikor je bilo naše dejanje spoznano za vredno prejema takega odlikovanja, potem ga z veseljem in hvaležnostjo sprejmemo. Še bolj pa smo vsi prisotni tu v dvorani veseli, da je med nami danes čila in zdrava gospa Sonja. Bog te živi še naprej, kot tudi vse nas!«
